Raziskovalka Biološkega inštituta Jovana Hadžija. Dnevni metulji, predvsem kot modelni organizmi v raziskavah na področjih ekologije in varstvene biologije, so že dlje časa glavno področje njenega znanstvenega delovanja, letos pa je poskrbela za izjemen dosežek, ki je odmeval tudi v laični javnosti: uspešno je izvedla ponovno naselitev skoraj popolnoma iztrebljene vrste metulja barjanski okarček.
»V povezavi z zavezo ZRC SAZU zavzemati se za enakopravnost žensk na področju znanosti so me v elektronskem sporočilu pozvali, da kot ženska – raziskovalka napišem nekaj svojih vtisov in pogledov na letošnje, s covid-19 zaznamovano leto. Naslov e-sporočila se je glasil ‘Spol, znanost in barjanski okarček’. V mojih možganih je takoj sprožil asociacijo na vsem znano frazo ‘Sex, Drugs and Rock and roll’, ki sem si jo nemudoma prikrojila v ‘Sex, Science and False Ringlet’ (op. angl. ime za metulja barjanski okarček). V prenesenem pomenu bi jo danes pojasnila tako, da bi vsekakor sex (beri: spol, ali pa tudi ne 
ostal na prvem mestu, False Ringlet bi tako prišel verjetno na drugo mesto, saj je v zadnjih letih mojega dela res že skoraj nekakšna droga, medtem ko science vedno bolj postaja ‘rock and roll’ – ples, ki sicer ima determinirane osnovne figure, vse ostalo pa je zadnja leta vedno večja akrobatika.
Kot biologinja bi leto 2020 označila kot mikroevolucija – spet v malo prenesenem pomenu in ne iz vidika stroge biološke definicije. V kratkem časovnem obdobju smo z neznansko hitrostjo kopičili nova znanja in izkušnje, da smo se lahko bolj ali manj uspešno prilagajali na izjemno pestre in spremenljive razmere vsakdana, na nove zahteve in omejitve, ki jih je pogojeval selekcijski pritisk covid-19.
In če spet nizam po vrstnem redu, sem, kot mnogi med nami, v tem (r)evolucionarnem letu kot največjo vrednoto dojemala (k sreči, vsaj do sedaj, tudi doživljala) zdravje mojih bližnjih in mene same. Nadalje, obdržala sem službo, kar mnogim v tem letu ni bilo dano, ali pa vsaj ne s ‘polno paro’. Kljub stresu, ki je dokaj redni spremljevalec raziskovalnega dela, predvsem v novih, neznanih in napornih okoliščinah, sem se tako izognila marsikateri socialni in duševni stiski. In, zadnje, pa vendar izjemno pomembno – moja odrasla sinova (na fakulteti). Ne predstavljam si, kako bi ob šoloobveznih otrocih lahko opravila, kljub pomoči sodelavk in sodelavcev, tako vsebinsko in organizacijsko zahtevno delo, ki ga je prinesel projekt ‘Reintrodukcija barjanskega okarčka’ – in to ob vseh ostalih projektih in temeljnem raziskovalnem programu, ki smo jih v tem letu izvajali na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU. Namreč, projekt ‘R’ je bil popolnoma nov izziv za vse, ne le za nas na inštitutu, temveč tudi za projektne partnerje in slovensko naravovarstvo, tako na raziskovalnem področju kot v organizaciji dela. Naše pretekle raziskovalne izkušnje in rezultati so nam olajšali prvo, pri drugem pa je skrb za žive živali pomenila izvesti delo vsak dan, brez odlašanja v slogu ‘Česar ne moreš storiti danes, prestavi na jutri’. Ne, tu to ni bilo mogoče. Vsakodnevne, neodložljive obveze 6 dni v tednu od maja do novembra oziroma 5 dni na teden od novembra do maja – le tako je bilo mogoče v insektarijih vzdrževati ustrezno življenjsko okolje in zadostiti potrebam teh majhnih živalic … s hkratnim prilagajanjem vremenskim razmeram, saj narava se ne prilagaja nam … Velikokrat smo se pohecali: ‘Po glavah živine nismo največje kmetijsko gospodarstvo na Ljubljanskem barju, vsekakor pa smo po številu nogic!’ In pomembno je, sodelovali smo vsi, enakovredno, fantje in punce.«