Dr. Helena Dobrovoljc

This image has an empty alt attribute; its file name is eRQINNtw-870x1024.jpeg

Raziskovalka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, pobudnica in sodelavka Jezikovne svetovalnice ZRC SAZU, predsednica Pravopisne komisije pri ZRC SAZU in SAZU, ki soustvarja novi slovenski pravopis; sourednica jezikovnega priročnika Kje pa vas jezik žuli?s podnaslovom Prva pomoč iz Jezikovne svetovalnice, ki je v karanteni postal uspešnica.

»Raziskovalno leto 2020 je meni osebno prineslo veliko nevsakdanjih izzivov, in to ne le zaradi vsem znanih okoliščin, ki so nas primorale k spremembi navad in utečenega ritma delovnega vsakdanjika, temveč tudi zaradi spoznanja o pomenu skupinskega delovanja in kompromisih, ki jih sprejemamo raziskovalci in raziskovalke, da svoje individualnosti in interesov, ki so gibalo našega raziskovanja, ne utopimo v kolektivnem. Zlasti pri slovarskem delu je razmislek o povedanem neizogiben, saj želimo, da slovar odseva predvsem kolektivne navade govorcev in ne le subjektivnega dojemanja jezikovne resničnosti.

Zdi se mi, da nam je pri pripravi monografije ‘Kje pa vas jezik žuli? Prva pomoč iz Jezikovne svetovalnice’, ki smo jo pripravili v uredniškem odboru spletne svetovalnice Inštituta za slovenski jezik, iskanje medsebojne uglašenosti dobro uspelo, saj je nastala kot avtorski kolaž šestih avtoric in avtorja.

Nekoliko drugače je pri projektu posodobitve pravopisnih pravil, kjer delo poteka kolektivno po povsem drugem načelu: končno besedilo ni sestavljanka, temveč se mora v kratkem in jedrnatem besedilu izbranega pravopisnega pravila zrcaliti tako prevladujoča jezikovna konvencija, ki jo upošteva glavnina govorcev in govork sodobne knjižne slovenščine, hkrati pa mora ubeseditev konsenzualno vključiti najpomembnejše, kar si o izbranem jezikovnem pojavu predstavlja izbrana skupina sodelujočih. Za tako nalogo, ki zahteva preseganje nasprotij in tehtanje moči argumentov, je bila letošnja koronska ustavitev države pravi izziv, saj smo se – v želji po učinkovitem nadaljevanju dinamike objavljanja pripravljenih pravopisnih poglavij – intenzivno in tudi zelo uspešno sestajali s pomočjo orodij za telekonference in tako uspešno premagovali zahteve po fizični oddaljenosti.

Prav pravopisni projekt pa je zame še toliko več kot zgolj premagovanje opisanih izzivov, saj se prvič v zgodovini slovenskega jezikoslovja s pravopisjem sistematično ukvarja skupina, ki vključuje večje število jezikoslovk kot jezikoslovcev. Če je spolska sestava glede na prejšnje skupine povsem razumljiva, saj je zadnji pravopis nastajal v obdobju 70. let in bil prvič objavljen leta 1990, ko je kljub velikemu številu diplomantk slovenskega jezika, leksikografinj, lektoric in profesoric večina vodstvenih položajev pripadala le njihovim moškim kolegom, pa je ob pravopisnih vprašanjih še nekoliko drugače. Pravopis, ki so mu tako ime nadeli v 19. stoletju, ko je bilo napotkov za rabo neustaljenega knjižnega jezika še zelo malo in se je jezik večinoma ‘brusilo’ s priročniki, sestavljenimi po logiki prav – narobe, živi v predstavah širšega, tudi laičnega kroga javnosti kot zakonik, kodeks ali pravilnik, postavljen nad vse druge priročnike. Čeprav so bili priročniki, ki so uveljavljali črno-belo kodificiranje knjižnega jezika, že v 80. in 90. letih preseženimi z deli, ki ne zapovedujejo, temveč ponujajo opisne informacije, argumentirajo in razlagajo, sem bila osebno v tem obdobju deležna tudi očitkov, da se skozi jezikovno raznolikost, ki jo odsevajo tudi nastajajoča pravopisna pravila, kaže predvsem omahljiva oziroma ‘mevžasta’ ideologija, pripisana ženski spolni sestavi in tudi vodenju pravopisne skupine.

Tako je moje koronsko leto 2020 zaznamovala tudi stalno prisotna misel, da še nismo prestopili tiste ločnice, zaradi katere bi bila delitev družbe na osnovi stereotipa ‘šibke’ ženske in ‘močnega’ moškega presežena. Še več, da se taka razmišljanja pojavljajo tudi ali še vedno tudi v znanosti. Pravopisci in pravopiske se danes ponosno zavedamo, da predloge novih pravil (zahvaljujoč civilizacijskemu in tehničnemu napredku) lahko pripravljamo tako, da jih sproti gradivsko preverjamo, česar si naši predhodniki niso mogli niti zamisliti. Čeprav je arhetip močnega moškega ali jezikoslovca vodnika, ki narekuje jezikovna pravila po svoji podobi in s tem izkazuje na eni strani svojo odločnost, na drugi pa položajno zapovedovalno moč, mit, ki ga beseda »raziskovanje« že sama izključuje, mislim, da ni odveč, da o stereotipih tudi v raziskovalnem okolju vedno znova odkrito spregovorimo.«