Raziskovalka Inštituta za slovensko narodopisje; glavna urednica Glasnika Slovenskega etnološkega društva; predava na Fakulteti za turizem UM, kot zunanja sodelavka pa na Alpen-Adria Universität v Celovcu. Trenutno se posveča raziskovanju urbanih prihodnosti. V letu 2020 je sodelovala pri zagonu spletnega dnevnika Vsakdanjik.
»Leto 2020 je čudno leto. Ali obstaja sploh boljša beseda za njegov opis? Morda bizarno? Njegova največja posebnost je bilo verjetno nihanje med “običajnim”, “poznanim”, “starim” življenjem in “novo” (in zdaj že malo manj novo) “normalnostjo” (za katero upam, da to ni). Tako smo letos do sredine marca z družino smučali toliko kot še nikoli, hkrati pa smo v naslednjih mesecih neprimerljivo veliko časa preživeli doma, za štirimi stenami, se dolgočasili in (kot se je izkazalo, v prazno) načrtovali “običajne” stvari, ki smo jih seveda nato morali opustiti, preložiti ali spremeniti.
Občutek imam, da je moje raziskovalno delo bolj ali manj zastalo, po drugi strani pa sem to leto uspela spisati in dobiti raziskovalni projekt, s prekinitvami izkoristiti raziskovalno štipendijo na celovški univerzi, ki mi je omogočila tudi terensko delo na Dunaju, in vzpostaviti inštitutski spletni dnevnik Vsakdanjik za diseminacijo etnoloških raziskav. Verjetno se zato komu zdi smešen moj občutek, da goljufam delodajalca in neupravičeno prejemam plačo iz javnih sredstev, a koronavirus je res tako temeljito spremenil moj delovnik in samodojemanje, da po nobenem osebnem kriteriju iz »prejšnjega« delovnega življenja več ne dosegam meril »delovne uspešnosti«. Ob ukrepih, zaradi katerih sem (še vedno) večinoma doma in igram šolskega nadzornika trem osnovnošolcem, mi zgolj izjemoma uspe posvetiti več ur v kosu branju, razmišljanju ali pisanju. To v praksi pomeni, da še nisem niti začela s pisanjem knjige (ki bi morala iziti vsaj do marca naslednje leto), da že dolgo nisem prebrala kakega zahtevnejšega znanstvenega dela in da se raje sploh ne lotevam obširnejših nalog.
V poseben izziv mi je bilo tudi prestaviti predavanja v virtualno okolje. Čeprav sem pri tem po mojem občutku uspešnejša kot pri raziskovalnem delu, očitno predajanje znanja bodočim generacijam, torej tistim črnim kvadratkom na ekranu, vseeno ni učinkovito glede na znanje, ki ga študentje – potem ko kar naenkrat brez problema vklopijo kamero in mikrofon – kažejo na mojih izpitih. Nekateri »najizvirnejši« odgovori so postali celo naše družinske anekdote.
Poseben “dosežek“ leta 2020 je tudi ta, da me je kar naenkrat proti moji volji spremenilo v gospodinjo in ukradlo moj prosti čas. Zaradi fleksibilnega dela in službe, ki omogoča delo na domu, je glavnina sicer enakomerno porazdeljenega gospodinjskega – in vzgojnega – dela padla na moja ramena, predvsem na račun mojega prostega časa in premika delovnih obveznosti v noč. “Vikend čistilne akcije“ stanovanja so se spremenile v dnevno obvladovanje nepredstavljivega nereda, sproščujoče kuhanje nedeljskega kosila v mukotrpno mozganje o vsaj treh dnevnih obrokih za najstnike ali skoraj najstnike, ki pojejo vse, kar najdejo (in to v neizmernih količinah), občasna pomoč pri šolskem delu pa v vsakdanje razlage snovi in besne vzgojne traktate o pomembnosti izobrazbe ali bontonu spletnega udejstvovanja. Razumem racionalnost ženske – oz. ženine – skrbi za dom in družino, kadar partner pač nima privilegija dela na domu. Niti v tem nisem nobena izjema, kot kažejo mednarodne raziskave žensk v znanosti in njihovi zapisi. A vendarle se nočem sprijazniti s tem, da je gospodinjstvo pomembnejše od mojega (plačanega!) dela in prostega časa, in odločno zavračam stereotipe, da če si doma, se pa gospodinjska dela “ja opravi spotoma.“
Dragi Miklavž, Božiček ali dedek Mraz, za novo leto 2021 mi zato, prosim, prinesite “normalno“ življenje, delo v pisarni, otroke v šolah, prosti čas, če pa sem bila zelo pridna, se za nagrado ne bom branila gospodinjskega pomočnika. Znalo bi se zgoditi, da bom potem spet malo bolj spočita, zadovoljna in učinkovita raziskovalka.«