20. maja smo organizirali pogovor z naslovom »ZRC je tudi ženskega spola«, kar je prvi iz sklopa dogodkov ŽRC SAZU, ki bodo namenjeni promociji znanstvene odličnosti raziskovalk. K tokratnemu pogovoru v Atriju ZRC smo povabili štiri odlične raziskovalke, zaposlene na ZRC SAZU, ki so v zadnjem času še posebej opozorile nase. Arheologinja Lucija Grahek stoji za odkritjem redkega zlatnika iz časa železne dobe, etnomuzikologinja Ana Hofman je prejela avstrijsko znanstveno nagrado Danubius, zgodovinarko Petro Svoljšak poznamo kot glavno osebo, odgovorno za promocijo Prve svetovne vojne v slovenski javnosti, Alenko Zupančič pa kot mednarodno odmevno filozofinjo, ki je pred kratkim objavila tretjo knjigo pri MIT Press, eni največjih mednarodnih znanstvenih založb.
Znanstvenice so iz različnih kotov osvetlile vlogo spola v znanstvenem raziskovanju, kariernih poteh in vidnosti znanstvenih rezultatov. Pri tem so skupaj poudarile kompleksnost vprašanja spola, ki ne deluje izolirano od drugih dejavnikov in odnosov moči v družbi, zaradi česar vprašanju spola moramo pristopiti skozi različne perspektive. Med drugim je treba upoštevati različne statuse in hierarhije med disciplinami, saj so določene discipline bolj uveljavljene kot druge. Pomembna razlika je tudi med položajem znanstvenikov, ki delujejo v domačem okolju, in tistih, ki delujejo v tujem okolju in jeziku. Dodaten kriterij, ki določa karierne in življenjske poti uspešnih znanstvenic je tudi razredno vprašanje. Kot enega izmed največjih izzivov slovenske znanosti pa so sogovornice izpostavile administrativno breme, birokratizacijo ter projektno in prekarno naravnanost akademskega dela.
Povabljene raziskovalke so osvetlile vprašanje promocije znanosti in sicer skozi perspektivo generacijskih razlik. Opazile so, da se starejši kolegi manj obremenjujejo s promocijo, tudi zaradi pomanjkanja miselnosti, da se tisto, kar se »proizvede« mora dobro prodati. Zato naj bi se okoli promocije znanstvenih rezultatov bolj angažirale mlajše generacije, torej tiste, ki še niso povsem karierno uveljavljene. Čeprav tovrstni zaključki veljajo v določenih znanstvenih področjih, so rezultati kvantitativne analize promocijskih objav na ZRC SAZU pokazali drugačno sliko: sedemdeset odstotkov predstavljenih znanstvenikov je moškega spola in na visokih akademskih položajih. Tudi to je razlog, da bomo znotraj Akcijskega načrta za uveljavljanje enakosti spolov, ki smo ga sprejeli na ZRC SAZU, organizirali dejavnosti za promocijo odličnosti raziskovalk.
Lucija Grahek: »V promociji znanosti so bolj aktivne mlajše generacije«
Arheologinja Lucija Grahek, specialistka za pozno bronasto in železno dobo, je pred kratkim pritegnila pozornost z izjemno najdbo v Podzemlju. Na izkopavanjih, ki sta jih vodila z Otmarjem Kovačem, so v domnevno ženskem grobu našli zlatnik iz železne dobe. Najdbe iz novo odkritega grobišča so izjemnega pomena, ker predstavljajo manjkajoči člen med koncem starejše železne dobe in mlajšo železno dobo, najdba zlatnika pa predstavlja izjemno najdbo tudi v evropskem merilu in je zlasti dragocena zaradi jasnosti njegovih najdiščnih okoliščin, saj je tako omogočeno bolj natančno datiranje tovrstnih redkih novcev. Raziskovalka je izpostavila, da je arheologija včasih veljala za bolj moško disciplino, a danes gre za egalitarno področje, na katerem največ velja timsko delo, v katerem sodelujejo tako raziskovalci kot raziskovalke. Izpostavila je, da je po njenem mnenju za uspeh, vidnost in odličnost pomembno le – dobro delo. Po mnenju Lucije Grahek je eden izmed razlogov za uspešnost žensk v njeni stroki navada žensk, da poskrbijo ne le za idejno, temveč tudi izvedbeno plat projektov. Zato ji je bilo zaupano vodenje tudi tistih projektov, ki niso sodili v najbolj ozko področje njene ekspertize. Nekoliko bolj problematična stran tovrstnih predstav o »pridnih« ženskah pa so situacije, v katerih je ženskam zaradi tega naloženo dodatno delo in administrativno breme, je dopolnila Ana Hofman.
Ana Hofman: »Vprašanje spola moramo gledati skozi različne perspektive«
A
na Hofman, etnomuzikologinja, ki jo še posebej zanima partizanska glasbena dediščina in politični potencial njene reaktualizacije, je lani prejela Danubius – nagrado avstrijskega Ministrstva za šolstvo, znanost in raziskave in Inštituta za Podonavje in Srednjo Evropo za raziskovalko na sredini raziskovalne kariere. Ana Hofman je opozorila na dodatna razmerja moči, ki – poleg spola – določajo znanstvene in karierne procese, te vplivajo na večjo ali manjšo vidnost znanstvenega dela. Spol moramo obravnavati v odnosu do drugih kategorij, je dejala, kot so socialni status, maternji jezik, etničnost, rasa, in podobno, saj niso vse raziskovalke enake. Druga razlika izhaja iz hijerarhije med disciplinami, saj ene discipline imajo večjo veljavo kot druge, pri čemer se etnomuzikologija še vedno bori za vidnost in priznanje v znanstvenem polju. Zato je bila še posebej vesela nagrade, s katero je podeljena vidnost delu, ki ga je opravila ženska, priseljenka in etnomuzikologinja, kar lahko beremo tudi kot majhni korak k dodatni relativizaciji odnosov moči.
Petra Svoljšak: »Promoviram znanost, ker znanosti ne razumem kot področja, ki bo samo sebi namen«
Petra Svoljšak, predstojnica zgodovinskega inštituta na ZRC SAZU, je specialistka za čas prve svetovne vojne in področja »vojaške« zgodovine, ki je, kot sama opozori, ne gre mešati z vojno zgodovino. Najbolj je znana po izjemnem angažmaju v promociji poznavanja in razumevanja prve svetovne vojne, ki je ob lanski obletnici konca vojne pritegnila še posebej veliko zanimanje medijev in javnosti. Lani je prav tako izdala odmevno monografijo Leta strahote v soavtorstvu z Gregorjem Antoličičem. Njene zgodovinske raziskave se med drugim osredotočajo na doživljanje vojne iz perspektive beguncev, žensk in vsakdanjega življenja. A ko je sama začela delati, je tak pristop bil precej nekonvencionalen. Poleg tega je tako zgodovina kot vojna bila prostor moških entuziastov, ki so njeno delo, kot pravi Petra Svoljšak, opazovali nekoliko zadržano. S časom si je izborila prostor in so se ji v raziskavah pridružile tudi druge kolegice. A je njihova največja težava danes, je opozorila, nezmožnost sistematičnega dela in globinskega poznavanja snovi, saj so prisiljene delati na različnih projektih, ki se medsebojno tematsko razlikujejo.
Alenka Zupačnič: »Uspeh je rezultat kontingentnih dejavnikov«
Za razliko od zgodovine in filozofije, ki sta dolgo veljali in se razvijali kot znanstvena domena moških, je psihoanaliza že od samega svojega začetka vključevala tudi ženske psihoanalitičarke, je dejala Alenka Zupančič. Slovenska filozofinja in teoretska psihoanalitičarka mednarodnega slovesa, je pred kratkim izdala knjigo What is Sex? (2017), kar je obenem njena tretja znanstvena izdaja pri MIT Press, eni najbolj uglednih znanstvenih založb v svetovnem merilu. Filozofinja je opozorila na problematičnost kategorije uspeha, ki sloni na predpostavki, da je uspeh predvsem stvar želje in prizadevanja. Uspeh je stvar cele vrste kontingentnih dejavnikov, na katere pogosto nimamo vpliva. Dejstvo, da se je rodila kot belka, v Ljubljani, sredi preteklega stoletja in v funkcionalni družini, v veliki meri pogojuje možnosti »uspeha«. Če bi se rodila v Siriji, bi njene možnosti »uspeha« gotovo drugače začrtane, je podčrtala Zupančič. Prav tako je opozorila na nujnost premisleka o tem, kako sploh definiramo uspeh in posledično neuspeh, saj to nikakor nista nevtralni kategoriji. Družba je polna protislovij in nesorazmerij, ki jih »zgodbe o uspehu« rade prekrivajo s slogani tipa »samo hoteti je treba«. To je aroganca, ki namesto solidarnosti med neprivilegiranimi in boja za sistemske spremembe spodbuja in priznava samo en cilj: priključiti se vlaku tistih, ki jim je že uspelo – uspeti.