Danes je na ZRC SAZU, v Mali dvorani SAZU, ob 12.30 potekala okrogla miza z naslovom Od prepričljive ideje in kakovostnega raziskovalnega dela do odlične objave: izkušnje (mlajših) raziskovalk in raziskovalcev ZRC SAZU, ki sta jo soorganizirala dr. Mimi Urbanc, namestnica direktorja ZRC SAZU, in Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. Sodelujoči pri okrogli mizi o kakovostnih objavah mladih doktoric in doktorjev so bili: dr. Mateja Breg Valjavec iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, ki je doktorirala iz krasoslovja, dr. Rok Benčin, ki je zaposlen kot znanstveni sodelavec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, in dr. Nataša Rogelja Caf, ki se na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ukvarja predvsem z antropologijo življenjskostilskih migracij. Vsi našteti so bili za sodelovanje izbrani zaradi odmevnih objav v mednarodnih znanstvenih revijah ali pri uglednih založbah, je uvodoma poudarila Mimi Urbanc, ki je pogovor moderirala.
Sodelujoči so povedali marsikaj zanimivega.
“Že od post-doca naprej razmišljam aplikativno, kako uporabiti izsledke raziskav, četudi so te temeljne.” Dr. Mateja Breg Valjavec
“Pomembna je kontinuiteta raziskav.” Dr. Rok Benčin
“Zame je pomemben tudi nek individualen raziskovalni žar – da delam stvari, ki me res zanimajo, čeprav vsi krpamo svoje delo s sodelovanjem pri projektih, ki nam prinašajo plače. Navsezadnje pa je tudi aplikativnost koristna, tudi iz tega se kaj naučiš …” Dr. Nataša Rogelja Caf
Strinjali so se glede marsičesa, recimo, da je najtežji prvi preboj, sicer pa je skorajda lažje objavljati v tujih znanstvenih revijah kot v domačih. Začetnikom so svetovali, naj poskusijo pri posebnih izdajah revij (t. i. special issue). Poleg tega pomaga, če si ob pravem času na pravem mestu, če na mednarodnem simpoziju npr. spoznaš urednika neke ugledne revije …
Govoriti je treba tudi o zavrnitvah, so poudarili, kajti to je pomemben del objavljanja v znanstvenih revijah. Ponekod je veliko odvisno od urednika, druge se ravnajo po t. i. peer review. Sodelujočim pri okrogli mizi se praviloma vedno zgodi, da jih po objavi članka prosijo, ali bi lahko poslej še recenzirali. Pri tem je anonimnost težko zagotoviti, ker mnogi raziskovalci delajo na nišnih področjih, kjer se vsi poznajo in že ob pisanju približno domnevajo, kdo bo recenziral njihov prispevek.
Sicer pa raziskovalci nimajo neke rutine pisanja, ne pišejo vsak dan, a ko se lotijo, steče. Doseči je treba neko kilometrino pri raziskavi, potem pride na vrsto sestavljanje besedila. Nataši Rogelja je pisanje v izjemen užitek, je povedala. Soavtorstvo je bolj naporno, menijo vsi. Prav tako svoja besedila večinoma pred objavo vsi dajejo v branje, in to ne le nujno kolegom raziskovalcem.
Na koncu so dali še nekaj nasvetom raziskovalcem na začetku raziskovalne poti: hodite na konference, predstavljajte svoje raziskave, spoznavajte starejše raziskovalce, ki so vpeti v to okolje ali so lahko celo uredniki! Bodite pogumni, pošiljajte članke za objave, najhujše, kar se lahko zgodi, je zavrnitev. Raziskujte, kar vas veseli!