Pandemija Covid-19 ni samo korenito spremenila naših vsakodnevnih navad, prinesla je tudi veliko izzivov, posegla v številne pravice in doprinesla k poglabljanju neenakosti. Vendar ti učinki pandemije ne delujejo na vse enako. Njihovo delovanje je v veliki meri pogojeno z odnosi moči med različnimi družbenimi skupinami, dinamiko med družbenimi razredi ter tudi med spoli, o čemer smo že pisali na tej spletni strani.
Raziskovalke_ci, prav tako kot drugi, zaznavamo negativne učinke pandemije. Ti učinki se kažejo predvsem kot posledica razlik v pogojih raziskovalnega dela v času pandemije, ko je delo nemogoče ločiti od družinskega in privatnega življenja. Raziskovalke in raziskovalce – starše, je pandemija prisilila k hitri reorganizaciji dela in družinskega življenja. Kot opozarja članek v reviji Nature, je v daljšem časovnem obdobju za pričakovati, da bodo uspešnejši tisti_e raziskovalci_ke, ki jim v času epidemije ni bilo treba skrbeti za otroke in sodelovati v njihovem šolanju od doma.
Nastala situacija še zlasti negativno vpliva na znanstvenice, ki morajo pogosteje raziskovalno delo kombinirati z družinskim obveznostmi, skrbjo za otroke in ostalimi oblikami neplačanega dela. Veliko pozornosti je pritegnil članek, objavljen v Guardianu 12. maja, ki poroča o ugotovitvah, da je v prvem mesecu pandemije občutno padlo število prispevkov avtoric, oddanih v znanstvene revije, medtem ko je število prispevkov, ki so jih oddali njihovi moški kolegi, celo zraslo. Podobne so ugotovitve tudi raziskave glede spola avtorjev znanstvenih prispevkov pred objavo (preprint), o kateri poroča revija Nature; tudi tam je število člankov avtoric občutno padlo v primerjavi s številom avtorjev. Razloge za to je treba iskati predvsem v neenakomerni razporeditvi skrbstvenega dela v družini med moškimi in ženskami. Ogromno raziskovalk namreč poroča o nemogoči nalogi »žongliranja« med raziskovalnim delom in skrbjo za otroke v času karantene. To je skladno z ugotovitvami iz časa pred epidemijo: raziskovalci pogosto imajo partnerice, ki svoje delo opravljajo od doma, medtem ko raziskovalke, posebno na področju naravnoslovnih in tehničnih znanosti, pogosto imajo partnerja, ki je prav tako raziskovalec. Podatki iz različnih držav nakazujejo, da v družinah, kjer sta oba partnerja raziskovalca, je ženska tista, ki opravlja večino domačih opravil, ter dela, povezanega s skrbjo za otroke.
Ženske prav tako pogosteje prevzemajo nase skrb za starajoče se starše in sorodnike. Pandemija, kot kaže, dodatno poudarja tovrstna nesorazmerja in poslabšuje že omejene možnosti raziskovalk, da tekmujejo z moškimi kolegi v znanstveni produkciji. Ženske imajo v povprečju tudi sicer več obveznosti s poučevanjem. S prehodom na pouk preko spleta, se je njihov čas za raziskovanje in pisanje znanstvenih objav dodatno zmanjšal. Ker se številne univerze odločajo za pouk na daljavo za daljše časovno obdobje, bodo posledice epidemije na položaj raziskovalk dolgoročne in lahko zelo slabo vplivajo na raznolikost v akademski sferi.
Kljub številnim izzivom in spremembam v pogojih raziskovalnega dela, ki jih je prinesla pandemija Covid-19, ni znakov, da se bodo kriteriji uspešnosti v raziskovalni sferi, ki temeljijo na izraziti tekmovalnosti in pospešeni produktivnosti, spremenili. Zato vse izrazitejši postaja problem »zida predsodkov do mater« – s tem terminom označujemo diskriminacijo in omejitve, s katerimi se v raziskovalni sferi soočajo matere – raziskovalke.
Zaradi pandemije Covid-19 in njenih posledic je še bolj pomembno vztrajati na klasičnem »receptu« za izboljšanje položaja žensk v znanosti in sistematično, dolgoročno delati na področju enakosti spolov in uvajati strukturne spremembe v smeri omogočanja enakih možnosti tako na institucionalni, kot na nacionalni ravni.