Leto, ki se izteka, je bilo v marsičem posebno. Pandemija je razkrila vse, kar je bilo že prej šibkega in na trhlih temeljih, pa se je v poostrenih okoliščinah sesulo in razpadlo: od zdravstvenih sistemov do demokratičnih ureditev, ki so marsikje ogrožene … Pandemija z nujnimi okrepi za zajezitev širjenja, kot so na primer karantena in zaustavitev javnega življenja ter zapovedano delo od doma, je žal zadala zlasti močen udarec ženskam. Nanje je padlo breme skrbi za družino, šolanje otrok in vsakdanja gospodinjska dela. S tem je opravljanje raziskovalnega dela postalo velik izziv.
Zato smo se ob koncu leta 2020 odločili, da bomo o tem, kako so ga doživljale, povprašali nekaj raziskovalk, ki so nenaklonjenim razmeram navkljub prav letos nanizale kakšen vidnejši dosežek na svoji raziskovalni poti.
V rednih presledkih bomo v naslednjih tednih objavili zgodbe devetih raziskovalk, zaposlenih v enem od 18 inštitutov ZRC SAZU.
Spremljajte nas tudi na omrežjih, kjer je prisoten ZRC: Facebook, Twitter, Instagram.
Dr. Tatjana Čelik
Raziskovalka Biološkega inštituta Jovana Hadžija. Dnevni metulji, predvsem kot modelni organizmi v raziskavah na področjih ekologije in varstvene biologije, so že dlje časa glavno področje njenega znanstvenega delovanja, letos pa je poskrbela za izjemen dosežek, ki je odmeval tudi v laični javnosti: uspešno je izvedla ponovno naselitev skoraj popolnoma iztrebljene vrste metulja barjanski okarček.
»V povezavi z zavezo ZRC SAZU zavzemati se za enakopravnost žensk na področju znanosti so me v elektronskem sporočilu pozvali, da kot ženska – raziskovalka napišem nekaj svojih vtisov in pogledov na letošnje, s covid-19 zaznamovano leto. Naslov e-sporočila se je glasil ‘Spol, znanost in barjanski okarček’. V mojih možganih je takoj sprožil asociacijo na vsem znano frazo ‘Sex, Drugs and Rock and roll’, ki sem si jo nemudoma prikrojila v ‘Sex, Science and False Ringlet’ (op. angl. ime za metulja barjanski okarček). V prenesenem pomenu bi jo danes pojasnila tako, da bi vsekakor sex (beri: spol, ali pa tudi ne 🙂 ostal na prvem mestu, False Ringlet bi tako prišel verjetno na drugo mesto, saj je v zadnjih letih mojega dela res že skoraj nekakšna droga, medtem ko science vedno bolj postaja ‘rock and roll’ – ples, ki sicer ima determinirane osnovne figure, vse ostalo pa je zadnja leta vedno večja akrobatika.
Kot biologinja bi leto 2020 označila kot mikroevolucija – spet v malo prenesenem pomenu in ne iz vidika stroge biološke definicije. V kratkem časovnem obdobju smo z neznansko hitrostjo kopičili nova znanja in izkušnje, da smo se lahko bolj ali manj uspešno prilagajali na izjemno pestre in spremenljive razmere vsakdana, na nove zahteve in omejitve, ki jih je pogojeval selekcijski pritisk covid-19.
In če spet nizam po vrstnem redu, sem, kot mnogi med nami, v tem (r)evolucionarnem letu kot največjo vrednoto dojemala (k sreči, vsaj do sedaj, tudi doživljala) zdravje mojih bližnjih in mene same. Nadalje, obdržala sem službo, kar mnogim v tem letu ni bilo dano, ali pa vsaj ne s ‘polno paro’. Kljub stresu, ki je dokaj redni spremljevalec raziskovalnega dela, predvsem v novih, neznanih in napornih okoliščinah, sem se tako izognila marsikateri socialni in duševni stiski. In, zadnje, pa vendar izjemno pomembno – moja odrasla sinova (na fakulteti). Ne predstavljam si, kako bi ob šoloobveznih otrocih lahko opravila, kljub pomoči sodelavk in sodelavcev, tako vsebinsko in organizacijsko zahtevno delo, ki ga je prinesel projekt ‘Reintrodukcija barjanskega okarčka’ – in to ob vseh ostalih projektih in temeljnem raziskovalnem programu, ki smo jih v tem letu izvajali na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU. Namreč, projekt ‘R’ je bil popolnoma nov izziv za vse, ne le za nas na inštitutu, temveč tudi za projektne partnerje in slovensko naravovarstvo, tako na raziskovalnem področju kot v organizaciji dela. Naše pretekle raziskovalne izkušnje in rezultati so nam olajšali prvo, pri drugem pa je skrb za žive živali pomenila izvesti delo vsak dan, brez odlašanja v slogu ‘Česar ne moreš storiti danes, prestavi na jutri’. Ne, tu to ni bilo mogoče. Vsakodnevne, neodložljive obveze 6 dni v tednu od maja do novembra oziroma 5 dni na teden od novembra do maja – le tako je bilo mogoče v insektarijih vzdrževati ustrezno življenjsko okolje in zadostiti potrebam teh majhnih živalic … s hkratnim prilagajanjem vremenskim razmeram, saj narava se ne prilagaja nam … Velikokrat smo se pohecali: ‘Po glavah živine nismo največje kmetijsko gospodarstvo na Ljubljanskem barju, vsekakor pa smo po številu nogic!’ In pomembno je, sodelovali smo vsi, enakovredno, fantje in punce.«
Dr. Helena Dobrovoljc
Raziskovalka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, pobudnica in sodelavka Jezikovne svetovalnice ZRC SAZU, predsednica Pravopisne komisije pri ZRC SAZU in SAZU, ki soustvarja novi slovenski pravopis; sourednica jezikovnega priročnika Kje pa vas jezik žuli? s podnaslovom Prva pomoč iz Jezikovne svetovalnice, ki je v karanteni postal uspešnica.
»Raziskovalno leto 2020 je meni osebno prineslo veliko nevsakdanjih izzivov, in to ne le zaradi vsem znanih okoliščin, ki so nas primorale k spremembi navad in utečenega ritma delovnega vsakdanjika, temveč tudi zaradi spoznanja o pomenu skupinskega delovanja in kompromisih, ki jih sprejemamo raziskovalci in raziskovalke, da svoje individualnosti in interesov, ki so gibalo našega raziskovanja, ne utopimo v kolektivnem. Zlasti pri slovarskem delu je razmislek o povedanem neizogiben, saj želimo, da slovar odseva predvsem kolektivne navade govorcev in ne le subjektivnega dojemanja jezikovne resničnosti.
Zdi se mi, da nam je pri pripravi monografije ‘Kje pa vas jezik žuli? Prva pomoč iz Jezikovne svetovalnice’, ki smo jo pripravili v uredniškem odboru spletne svetovalnice Inštituta za slovenski jezik, iskanje medsebojne uglašenosti dobro uspelo, saj je nastala kot avtorski kolaž šestih avtoric in avtorja.
Nekoliko drugače je pri projektu posodobitve pravopisnih pravil, kjer delo poteka kolektivno po povsem drugem načelu: končno besedilo ni sestavljanka, temveč se mora v kratkem in jedrnatem besedilu izbranega pravopisnega pravila zrcaliti tako prevladujoča jezikovna konvencija, ki jo upošteva glavnina govorcev in govork sodobne knjižne slovenščine, hkrati pa mora ubeseditev konsenzualno vključiti najpomembnejše, kar si o izbranem jezikovnem pojavu predstavlja izbrana skupina sodelujočih. Za tako nalogo, ki zahteva preseganje nasprotij in tehtanje moči argumentov, je bila letošnja koronska ustavitev države pravi izziv, saj smo se – v želji po učinkovitem nadaljevanju dinamike objavljanja pripravljenih pravopisnih poglavij – intenzivno in tudi zelo uspešno sestajali s pomočjo orodij za telekonference in tako uspešno premagovali zahteve po fizični oddaljenosti.
Prav pravopisni projekt pa je zame še toliko več kot zgolj premagovanje opisanih izzivov, saj se prvič v zgodovini slovenskega jezikoslovja s pravopisjem sistematično ukvarja skupina, ki vključuje večje število jezikoslovk kot jezikoslovcev. Če je spolska sestava glede na prejšnje skupine povsem razumljiva, saj je zadnji pravopis nastajal v obdobju 70. let in bil prvič objavljen leta 1990, ko je kljub velikemu številu diplomantk slovenskega jezika, leksikografinj, lektoric in profesoric večina vodstvenih položajev pripadala le njihovim moškim kolegom, pa je ob pravopisnih vprašanjih še nekoliko drugače. Pravopis, ki so mu tako ime nadeli v 19. stoletju, ko je bilo napotkov za rabo neustaljenega knjižnega jezika še zelo malo in se je jezik večinoma ‘brusilo’ s priročniki, sestavljenimi po logiki prav – narobe, živi v predstavah širšega, tudi laičnega kroga javnosti kot zakonik, kodeks ali pravilnik, postavljen nad vse druge priročnike. Čeprav so bili priročniki, ki so uveljavljali črno-belo kodificiranje knjižnega jezika, že v 80. in 90. letih preseženimi z deli, ki ne zapovedujejo, temveč ponujajo opisne informacije, argumentirajo in razlagajo, sem bila osebno v tem obdobju deležna tudi očitkov, da se skozi jezikovno raznolikost, ki jo odsevajo tudi nastajajoča pravopisna pravila, kaže predvsem omahljiva oziroma ‘mevžasta’ ideologija, pripisana ženski spolni sestavi in tudi vodenju pravopisne skupine.
Tako je moje koronsko leto 2020 zaznamovala tudi stalno prisotna misel, da še nismo prestopili tiste ločnice, zaradi katere bi bila delitev družbe na osnovi stereotipa ‘šibke’ ženske in ‘močnega’ moškega presežena. Še več, da se taka razmišljanja pojavljajo tudi ali še vedno tudi v znanosti. Pravopisci in pravopiske se danes ponosno zavedamo, da predloge novih pravil (zahvaljujoč civilizacijskemu in tehničnemu napredku) lahko pripravljamo tako, da jih sproti gradivsko preverjamo, česar si naši predhodniki niso mogli niti zamisliti. Čeprav je arhetip močnega moškega ali jezikoslovca vodnika, ki narekuje jezikovna pravila po svoji podobi in s tem izkazuje na eni strani svojo odločnost, na drugi pa položajno zapovedovalno moč, mit, ki ga beseda »raziskovanje« že sama izključuje, mislim, da ni odveč, da o stereotipih tudi v raziskovalnem okolju vedno znova odkrito spregovorimo.«